kako malo je treba, da človek dvigne glavo in mu zažarijo oči;
kako malo je treba, da človek naredi korak, ki ga sicer ne bi;
kako malo je treba, da začne iskati tisto najboljše v sebi;
kako malo je treba, da spet začne sanjati;
kako malo je treba, da se zave SEBE;
kako malo je treba, da se zaveda svoje veličine in obenem majhnosti;
kako malo je treba, da najde svojo moč in začne krojiti svojo usodo.
Povsem v redu je, če včasih malo obstanemo ali zaidemo s poti. Samokritičnost spodbujam, ker nam pomaga, da napredujemo in se razvijamo. Vendar nikar ne pretiravajte z njo!
Spremenite, kar si želite spremeniti, osvojite znanja, ki jih potrebujete, razvijajte kvalitete, ki vas bodo podpirale. Vendar se obenem zavedajte vsega, kar ste že naredili – vseh dobrih lastnosti, ki jih že imate, vseh preprek, ki ste jih že premagali, vseh ciljev, ki ste jih že osvojili, vseh nasmehov, ki ste jih že pričarali, in vseh solz ganjenosti, ki ste jih nekomu že izvabili in jih tudi sami doživeli.
Ko boste zares vedeli, kje ste in (vsaj približno) kje želite biti, boste našli moč, orodja in poti, da boste tja tudi prišli. Eno takšnih orodij so tudi vilinski simboli, ki jih najdete v drugem delu te knjige.
Če boste delali korake in zavestno opazovali dogajanje, boste natanko vedeli, kateri korak mora slediti prejšnjemu. Prej ali slej boste ugotovili, da ste pravzaprav vodeni.
Noro dober občutek je, ko prižigamo lučko za lučko. Včasih svojo, včasih prijateljevo, včasih neznančevo. Ko bo dovolj prižganih lučk, bo svet lepši in svetlejši.
In LJUBEZEN?
Ta je nad vsem. ❤
