Moja zgodba

Jutranja kava se ob pihljanju vetra ohlaja, ko zrem v modrino pred seboj. Zadnji dan dopustovanja na rajski plaži se izteka. Kmalu se vračam nazaj, domov, v realnost. A ne želim se vrniti. Ne še danes. Doma me čakata gora opravil in vrsta neuresničenih sanj. Vsaj tu si lahko domišljam, da jih živim, da sem zares srečna – zapis iz moje beležnice, lanskega junija.

Spomnim se, kot bi bilo danes. Pred letom dni sem se vračala iz poletnega oddiha in ob tem čutila veliko skalo, ki se mi je valila na srce. Ne spomnim se, da bi bila kdaj v življenju tako nesrečna, kot takrat. Nisem marala svojega življenja, nisem se počutila dobro v njem. Želela sem si samo, da ne bi šla nazaj v resnični svet, kjer je treba delati vse to, česar si ne želim.

A danes, leto dni po tem, sem drugačna. Srečnejša. Polnejša v duši. Delam, kar me veseli.

Nehala sem se podrejati okoliščinam in sem začela ustvarjati nove, svojim sanjam naproti. A ni bilo lahko.

Kako mi je to uspelo? Kako sem zavihala rokave in se podala na to pot?

Veliko o tem sem govorila v knjigi, ki je napisana po moji resnični zgodbi, z naslovom O čem pa vi sanjate?

Naj vam danes na hitro razodenem, kaj sem storila za to, da sem lahko prešla svoja omejujoča prepričanja in začela stopati svojim sanjam naproti, zaradi česar je moja miselnost danes veliko bolj pozitivna in neodvisna.

Priznala sem si, kaj si želim

Najprej sem si priznala, česa si resnično želim. Nehala sem si delati utvare. Nehala sem skrivati svoje želje in sanje pred drugimi in celo samo seboj.

Kako mi je to uspelo? Odgovore sem začela iskati v sebi in ne več zunaj sebe. Izbire ni mogel opraviti nihče namesto mene. In tudi nihče drug ni mogel vedeti, kaj se skriva v meni, česa si želim, in kaj me veseli. Sama sem morala to pokazati svetu. Saj veste, kako pravijo, ko je tvoja notranjost mirna, je tudi v tvoji okolici bolj mirno.

Sledilo je iskanje možnosti za uresničitev mojih sanj.

Vzela sem si čas

Prvo zavedanje, ki me je zadelo kot strela z jasnega, je bilo, da si moram za to, kar želim doseči, vzeti čas. Brez tega ne bo nič. Iz golega sanjarjenja se ne rodi nič.

In sem začela. Počasi. Strpno. A le, da sem si izborila koščke časa, ki sem jih namenila temu, kar me zares veseli. Na koncu je ves čas vreden. Na koncu se vse izplača. Tudi če traja dolgo, a če nekega dne prinese prave rezultate, je bilo vredno.

Izstopila sem iz območja udobja

Naslednji trn v peti, ki me je tiščal, kot ostra razbitina stekla, je bilo pomanjkanje poguma. V mojih mislih se je morda zdelo možno in mamljivo, a strah je veleval svoje. Bala sem se izstopiti iz svojega območja znanega, varnega in udobnega. Nisem vedela, kaj me čaka »tam zunaj«.

A kmalu sem ugotovila, da samo »tam zunaj« lahko dosežem to, kar si želim. Bližnjic ni bilo. Vse, kar sem lahko storila, je, da sem zaupala, da bo vse dobro. In je tudi bilo. Spoznala sem, da moraš za nekatere najlepše stvari v življenju iti po težji poti in da brez truda ne bo nič. Kot radi rečejo, čakajoč na kavču, da ti nekaj pade z neba, ne dosežeš ničesar.

Začela sem verjeti vas in v to, da mi lahko uspe

In tako sem prišla do naslednje točke – zaupanje vase. Ugotovila sem, da si nekatere največje omejitve postavljam sama, v svoji glavi. Morda na osnovi tendenc zunanjega sveta, pa tudi tistih psihološko pogojenih.

A nobena od teh omejitev ni bila dovolj velika, da bi me ustavila, ko sem naposled dojela, da lahko vse premagam, če le ohranim jasno vizijo, zaupanje vase in zberem pogum, da mi uspe.

Seveda ni bilo lahko. Še najmanj ne. Spraševala sem se, ali delam prav in mnogo negativnih misli mi je narekovalo, naj ne stopim na to pot. A našla sem tisto, četudi eno samo pozitivno, ki je velevala, naj le grem naprej.

Pogosto v življenju je tako, da moraš zaupati, da bo vse dobro. Zaupati, da bo dovolj. Verjeti, da karkoli ti življenje prinese na pot, lahko premagaš. In tako se rodi zmagovalna miselnost.

Začela sem z dejanji in ustvarila svoj »pravi trenutek«

Ključni korak po tem, ko zbereš voljo, pogum in najdeš čas, je v tem, da načrt preliješ v dejanja. Nič ne pomaga v nedogled sanjariti, popravljati, izboljševati načrt, izdelovati smernice, osmišljati nove ideje, če vse ostane le v glavi ali na papirju.

V neki točki je treba načrt začeti tudi živeti, če ne, ostane le plod domišljije. Tukaj se veliko posameznikov ujame v past t.i. čakanja na »pravi trenutek«. Ljudje radi odlašamo, si predstavljamo, da imamo veliko časa, da bo pozneje primernejši čas, da moramo še to in ono postoriti, preden se nečesa lotimo, da moramo biti sto odstotno pripravljeni in tako naprej.

A naj vam nekaj zaupam, prav tisti, ki so med najbolj uspešnimi, so dejali, da pravi trenutek ustvariš sam. Pa tudi, da moraš začeti, preden se počutiš pripravljenega, ker v resnici nisi nikoli zares pripravljen na nekaj. Veliko tega spoznaš na poti. Zato ne čakaj. Na jutri, pojutrišnjem, leto, dve, deset ali nikoli.

Začni takoj, ko lahko. In potem po poti že najdeš pravo smer. A le, da začneš in se premakneš iz izhodiščne točke. Kajti ni dosežkov brez dejanj, četudi najmanjših. Tako kot na primer ni moč zadeti dobitka na loteriji, brez vplačila srečke, tako ne gre doseči svojih sanj, brez pravih dejanj.

Zastavila sem si cilje

Kaj sem sama najprej storila, ko sem se lotila dejanj? Zastavila sem si cilje.

A ne kar tako. Znova sem se vprašala, česa si res želim. Iskreno. Pogledala sem v dno svoje duše in našla odgovore tam. Nato sem svoj cilj izoblikovala na tej osnovi. Vedela sem, kaj natančno želim doseči in od tega nisem odstopila.

Med potjo, ko so se dogajale reči, zaradi katerih bi lahko od svojih sanj odstopila, sem se tudi naučila, da ne smeš nikoli spremeniti svojega cilja, temveč moraš le prilagoditi pot do njega. Kajti če bi vsakič, ko bi naletela na oviro, spremenila svoj začetni cilj, bi na koncu prišla drugam, kot si zares želim, in ta cilj bi tako ostal neuresničen.

Vztrajala sem in nisem obupala

Še nekaj pomembnega me je naučila moja pot – da ne smeš obupati. Ne glede na to, kako težko postane. A vse dokler ne obupaš, bo še vse možno. Ko pa obupaš, pa nič več.

A kako ne obupati? Sama sem si pomagala tako, da sem se vedno vrnila na začetek in se vprašala, kaj si (še vedno) želim? Kaj želim doseči? In ko sem znova začutila močno željo, ki me je gnala v to, da svoje sanje dosežem, obupati, več ni bila ena izmed možnosti, saj je bila moja motivacija znova na višku.

Za konec še kratek nasvet, po citatu Rabindranath-a Tagore-ja, ki je trdil, da ne moreš preplavati morja, če zgolj stojiš in strmiš v vodo.

Tako je z vsemi stvarmi v življenju. Če hočeš nekaj doseči, se moraš vreči v to, s celim telesom, dušo, srcem, mislimi … Ne gre čakati, stati, poizkušati malo po malo, kajti v tem primeru bodo tudi rezultati toliko manjši. Nasprotno, treba se je v nekaj podati v celoti. Kot bi skočil v morje in plaval. Če bi hotel preplavati z otoka na kopno, bi moral plavati do konca, s celim telesom. Ne z eno nogo, ne z eno roko, ne s prstom, dvema … Temveč s celim telesom. In če ohraniš takšno miselnost, ko želiš doseči svoje sanje ali cilje, potem si na dobri poti.

Maja Buzaković, avtorica

VEČ O INTERAKTIVNEM ONLINE SEMINARJU >

Prvi koraki do neodvisnosti

Zgradite svojo neodvisnost na področju financ, energije, zdravja in miselnosti s pomočjo vrhunskih strokovnjakov!

VEČ O INTERAKTIVNEM ONLINE SEMINARJU >