Poslovni načrt = projektna naloga

Prihodnost je vedno negotova, zmanjšujemo jo z dobro pripravo. Osnova dobre priprave je temeljit razmislek in strokovna pomoč. Zato je enačenje poslovnega načrta za gradnjo podjetja s projektno nalogo za novogradnjo ali obnovo hiše na mestu. Predvsem zato, ker nam je praviloma poslovni načrt bližji, pri projektni nalogi pa se pogosto smatra, da je to naloga za strokovnjake. V tem primeru za energetskega svetovalca in arhitekta, kar seveda ni res. Pisanje projektne naloge je v izključni domeni investitorja, saj le on ve, kaj potrebuje, kaj želi, kakšne finančne ali prostorske omejitve ima, katere težave bo z gradnjo reševal itd.

Sestavine poslovnega načrta

Kdorkoli se poloti ustanavljati podjetje, si bo na začetku naredil poslovni načrt. V njem opredeli vse elemente, ki so pomembni za njegovo ustanovitev in nemoteno delovanje. V poslovnem načrtu opredeli, kje in kako se bo registriral, katere »papirje« potrebuje. Opredeli poslovno dejavnost in področje delovanja. To pomeni proizvodnjo in prodajo, bo delal na trgu storitev, bo sodeloval s tujino, katere in koliko delavcev bo potreboval, kakšna skladišča, kakšne poslovne prostore potrebuje, kdo bodo kupci, bo delal v posebnih nišah ali bo tržil izdelke za vsakdanjo rabo, v kateri panogi bo deloval, kje lahko dobi državno podporo v denarju ali svetovanju. V poslovni načrt sodijo tudi mehanizmi za spremljanje poslovanja, ki niso samo ekonomski. Pomemben del so »človeški viri«. Opredeli, katere strokovnjake potrebuje v podjetju, katere zunanje bo angažiral, kdo je konkurenca in kako deluje … Skratka. Na papirju »zgradi« celotno podjetje, vključno s poslovanjem. Nekakšen grad v oblakih, ki začne »s prvo lopato« postajati resničnost.

Zelena fasada je majhna investicija za veliko koristi. Tako za stavbo, prebivalce in okolje. Potrebno rastišče ji zagotovimo v projektni nalogi.

Sestavine projektne naloge

Popolnoma enako kot k poslovnemu načrtu pristopimo k projektni nalogi. To pomeni, da svoj grad v oblakih čim bolje opišemo v prostorskem smislu, zapišemo si, katere »papirje« bomo potrebovali, preverimo zahteve, ki jih za gradnjo predpisujejo OPN in lokacijska informacija, izpostavimo naše želje in potrebe po prostorih, etažah, energetskem razredu, opremi na parceli in okolici hiše, koliko otroških sob potrebuje, kako velika naj bo kopalnica, kje se bo sušilo perilo … Veliko je treba razmišljati, veliko usklajevanj je potrebno v ožji in širši družini.

Vse to velja za novogradnjo ali obnovo. Pri obnovi je načeloma manj »papirjev«, ni pa to nujno, saj je praviloma treba rešiti več podrobnosti. Vsak investitor si mora že na začetku razčistiti, kaj sploh potrebuje, kateri problem rešuje, koliko ljudi bo živelo v stavbi, kako energetsko učinkovita bo, koliko bo velika, kateri prostori, koliko etaž, kaj se bo dogajalo na parceli … Skratka. Določi, kakšno kvaliteto življenja namerava imeti, s čim bo ogreval prostore in sanitarno vodo, kakšne rešitve bo izbral za čim manjše obremenjevanje okolja med gradnjo in obratovanjem stavbe.

Splošno ali podrobno?

V projektno nalogo se zapišeta oba pristopa in vse, kar je vmes. Če želimo delati sistematsko je dober pristop od splošnega h konkretnemu. Za nekatere sestavne dele stavbe je dovolj, da se napiše splošen podatek (velika kopalnica, garaža pod nadstreškom, odpiranje hiše na jug, zimski vrt, standard pasivne hiše, sončna elektrarna …), za druge so konkretnosti dobrodošle. Zapišemo, da bo svetla višina prostorov 280 cm, v bivalnih sobah bo LAM parket, notranja vrata bodo z nadsvetlobo, ogrevala nas bo toplotna črpalka z geovrtino, vgradili bomo centralni sistem za prezračevanje z rekuperacijo, itd. Kot pravi arhitekt Tadej Bevc: »Nikoli ne moreč preveč opisati svoje bodoče hiše«.

Izbor senčil – in sploh celotno obdelavo zunanjega obokenskega prostora – je potrebno zapisati v projektno nalogo

Kdo se odloča

Vse to mora narediti investitor sam pred odhodom k arhitektu. Ravno v tej točki – torej izdelavi projektne naloge – je energetski svetovalec prvi strokovnjak, ki mu pri pisanju pomaga. Ne v smislu odločanja, temveč v smislu strokovne podpore pri odločanju, ki je in mora ostati v absolutni domeni investitorja. On bo plačeval vse stroške (pre) velike hiše, on bo nosil vse posledice dobrih ali slabih odločitev.

Svetovanje v praksi

Sam svetovanje vedno gradim v smer od splošnega h konkretnemu. Ko pridejo investitorji k meni v pisarno v Cerknico ali pa pridem jaz na hišo, potrebno obnove, začnemo s konceptom hiše. To je najširši okvir, v katerem zamejimo število etaž, velikosti v m2, funkcije prostorov, horizontalna in vertikalna razporeditev, ogrevalni in prezračevalni sistem. To grobo načrtovanje lahko imenujemo mehki ali fluidni del. Nič še ni konkretizirano, strateške odločitve (recimo zidana ali lesena hiša, pasivna ali »navadna«) pa so že jasne. Potem se začnejo nizati konkretnosti, ki se opisujejo z merami kot so debeline izolacij v cm, moč ogrevalnih naprav v kW, itd. Seveda svetovanje v praksi ni tako črno – belo in premočrtno. Svetovanje »na kožo« investitorju je vedno pestro, saj imajo ti različna znanja, zahteve in izkušnje. Pogosto se ob tem spomnim na izrek: »Edina stalnica našega življenja so nenehne spremembe«. Zaradi moje izobrazbe krajinskega arhitekta se pogosto dotaknemo energetskega potenciala parcele in sploh vse bivanjske infrastrukture na njej (stopnice, škarpe, zunanja voda in elektrika, zelena fasade, prostori za zimsko in poletno posedanje, kompostiranje, smetnjake, gredice …

Če se odločimo za strešno okno, ki sicer ni edina možnost osvetlitve mansardnega stanovanja, mu bo potrebno prilagoditi ostrešje.

Domača naloga

Na podlagi opisanega procesa začne investitor sprejemati dobre rešitve. Veliko jih ostane na situ, veliko njih gre skozi, saj ne pijejo vode. Za investitorja je proces pomemben, saj v njem nekatere ideje ponotranji, druge pa zavrže. Papir prenese vse in to pri projektni nalogi vsekakor velja. Tako pripravljen in odločen se investitor odpravi k arhitektu, če s to besedo imenujem vse projektante, ki sodelujejo pri izdelavi načrta za gradnjo. Arhitekt je tisti strokovnjak, ki bo želje, potrebe in zahteve investitorja prelil na papir. Ostali projektanti bodo temu dodali še instalacije in ureditev vrta. Kasneje pa bodo izvajalci to 2D hišo postavili v realni 3D prostor.

Najbolj enostavno kurišče na polena naj bi imelo vsako stanovanje za primer naravne nesreče

Zaključek

Napačno je, če investitorji od energetskega svetovalca ali arhitekta pričakujejo odločanje. Oba strokovnjaka sva v pomoč, odločitve mora vedno sprejeti le investitor in to na podlagi verodostojnih in strokovno utemeljenih argumentov. Ne pozabimo, da so le te tri osebe izmed 8 milijard ljudi zainteresirane za celovitost stavbe. To je investitor, energetski svetovalec in arhitekt. Vsi ostali izvajalci bodo poskrbeli le za parcialne rešitve.

To je pravica in dolžnost investitorja, saj bo sam nosil posledice dobrih ali slabih odločitev. On bo vložil svoj denar, on bo rešil neki problem, on bo užival v dobrih odločitvah. Vse navedeno velja tako za novogradnjo ali obnovo družinske hiše kot tudi stanovanje v bloku.

Več kot očitno je, da potrebuje investitor veliko znanja. Zato je naložba v enodnevno delavnico »Vse, kar morate vedeti o novogradnji ali prenovi« daleč najbolj dobičkonosna naložba. Družina vam bo hvaležna. https://neodvisnost.si/delavnica-novogradnja-prenova

Članek je za vas pripravil energetski svetovalec, Bojan Žnidaršič, udika

Prijave na svetovanje: http://svetovanje.vitra.si