Zaobljube

Še trajajo vaše novoletne zaobljube? Ne? Nič hudega, to je normalno …

Statistika pravi, da so fitnes centri takoj po novem letu nadpovprečno polni. Konec januarja pa se obisk vrne na letno povprečje. Res je, letos je situacija izjemna in so fitnesi prazni ne glede na naše zaobljube, ampak, saj veste, o čem govorim…

Ena od izjemno pomembnih zakonitosti delovanja našega uma je ta, da se naš um na vse pretege izogiba spremembam. Zato je tako težko karkoli spremeniti v naših življenjih. Razen takrat, ko smo v spremembe nekako potisnjeni: ob ločitvi, bolezni, izgubi službe ali smrti bližnjega.

Um ima rad ustaljene poti, vstavljene navade, rutine. Celo tako zelo ima rad poznano, da se v gostilni vedno, ko vstopimo, ozremo po »naši« mizi. To je tista miza, ki nam je najljubša. Niti ni pomembno, ali je res najboljša, pomembno je, da nam je domača. Ali pa na delavnicah, ko je odmor, se vrnemo v predavalnico in zagledamo na »našem« stolu sedeti nekega udeleženca. Kar ne moremo verjeti svojim očem, da je nekdo tako predrzen in si dovoli zasesti »naš stol«.

Če se um upira že tako banalnim stvarem, kot je npr. pot v službo po drugi poti ali nakup oblačila, ki je drugačne barve od vseh ostalih v omari, kaj šele se dogaja v nas, ko se odločimo koreniteje spremeniti svoje navade! Uf, um podivja od strahu in si na vse kriplje prizadeva, da se sprememba ne bi zgodila. Zato rada rečem svojim strankam, ki jim ne uspe držati se novoletnih zaobljub: »Ne sekirajte se, niste vi krivi, kriv je vaš um…«

No, seveda pa vsi dobro vemo, da brez sprememb ni napredka. Ni poti v lepše in boljše. Brez sprememb smo lahko priče nazadovanju, še večjemu nezadovoljstvu, večji žalosti, celo depresiji. Zato je dobro poznati nekaj pomembnih dejavnikov, ki nas zanesljivo popeljejo na pot želenih sprememb.

Jasna namera

Ko sprožimo energijo namere, se ta zbere okrog želenega in začne nas potiskati naprej. Energija, ki je ustavljena, nima moči in energija, ki je ne usmerite, ne ve, kam naj gre. Ko jo spravimo v gibanje, se začne marsikaj odvijati kar samo. Na primer, da se pripravljate na pisanje diplomske, magistrske naloge… ne ljubi se vam, težko vam je, ob koncu študija celo ugotavljate, da vas snov v resnici sploh ne zanima… v isti sapi pa si želite »narediti kljukico« nad šolanjem in zaključiti to poglavje. Če si ves čas sami pri sebi mislite, kako zelo dolgočasno je pisanje naloge, kako zelo nezanimiva snov je in namesto pisanja počnete vse kaj drugega, takrat energija stoji. Nimate motivacije, že samo ob misli na sedenje pred računalnikom vas zmrazi. Zato vzpostavite jasno namero, da boste nalogo napisali.

Poženite energijo v gibanje

Ko imate namero, se začnete pretvarjati, da je to vaše najljubše početje (npr. prej omenjeno pisanje diplomske ali druge naloge), da komaj čakate, da boste lahko pisali, da se veselite dneva, ko boste vašo nalogo zagovarjali … Čeprav se na začetku pretvarjate, pa vendarle ob teh mislih spravite energijo v tek. Čez nekaj dni boste že lahko začutili potisk, ki vam bo dal toliko zaleta, da boste odprli datoteko na računalniku …

»Mic po mic«

Vem, ni ravno najlepša slovenska beseda, ampak tako prepričljivo opiše majhne korake, s katerimi je dobro začeti. Saj poznate tisto – če moraš pojesti slona, kako se ga lotiš? Po grižljajih, seveda. Kajti slon je prevelik zalogaj za en sam grižljaj. Počasi in po malo pa gre. In tako tudi naš um lahko malo »prelisičimo«. Če so naše spremembe majhne, skoraj neopazne, ne bo zaradi njih v naših glavah nobenega alarma. In spremembe se bodo začele odvijati neopazno… Na vsako novo stanje po majhni spremembi se bo um navadil in zanj postane to novo »normalno«. In tako boste svoj um navadili, da vas bo spodbujal, da vsak dan napišete vsaj nekaj vrstic vaše naloge …

Ustvarjajte nove rutine

Ko nekaj postane naša rutina, potem smo zmagali. Kajti, če npr. nikdar v življenju nismo telovadili in bi radi začeli, z uvajanjem rutine dosežemo to, da telovadbo naš um vzame za svoj nujni obred. In zgodi se, da če telovadbo izpustimo, nas um spodbudi, da izgubljeno nadomestimo…

Vizualizacija, afirmacije

Ko si predstavljamo svoje cilje kot že dosežene, dajemo umu signal, da je to nekaj normalnega za nas, da je to naša rutina. Z afirmacijami, ki jih izvajamo vsak dan, krepimo nove navade in učimo um novega stanja svojega duha. Potrebno pa je seveda nekaj znanja, kako vizualizacijo in afirmacije ustvarjati, da zares delujejo.

Človek je bitje sprememb, če si tega želi ali ne. Edina naša stalnica so v resnici spremembe. Ko razumemo, kaj se dogaja v nas, ko si zastavljamo nove cilje, nam je lažje in namesto samo-sabotaže, vključimo v sebi podporne dejavnike. Bodimo prijazni do sebe. Ljubeči. Kot smo do svojega malega otročička ali do majhnega mucka, ki se pride crkljat v naše naročje.

Veliko poguma na poti sprememb!

Saša Einsiedler, licencirana trenerka uspešnosti po Jacku Canfieldu, mednarodna trenerka Persolog® osebnostni profil – DISK®, komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, licencirani DreamBuilder coach.